Sedim v sobi, zunaj dežuje, v
ozadju igra pesem November Rain od Gun´n´Roses. Je dan podoben dnevu, ko sem prvič slišala za IAESTE.
No, ne ravno slišala, ampak zagledala modro bel plakat, ki je nagovarjal
študente vseh naravoslovno tehničnih fakultet, da se udeležimo predstavitve
izkušenj študentov, ki so že bili na praksi v tujini. Po sekundi premisleka,
pregledu planerja in ugotovitvi, da imam tisti dan čas, se odločim, da se
odzovem na vabilo.
Nabito polna predavalnica,
prižgan projektor, pred zeleno tablo pa skupina nasmejanih in energičnih ljudi.
Da, dobili so mojo pozornost. Z navdušenostjo in nekakšno srečo so nam
pripovedovali o izkušnjah, ki so jih pridobili na praksah. Po dobri uri so nas
povabili na sestanek društva, katero je imelo v tistem času sedež na
Kersnikovi.
Pridružim se jim na sestanku,
kjer izvem, da bo kmalu potekal motivacijski vikend. Super priložnost! Rada
spoznavam nove ljudi in obožujem dogodivščine.
Od petka do nedelje sem izvedela
marsikaj novega. Od tega, da je društvo IAESTE neprofitna organizacija za
mednarodne prakse in da deluje po skoraj 90ih državah po svetu. Študentom
ponuja možnost pridobivanja praktičnih izkušenj v tujini, podjetjem pa začasno
zaposlitev tujih študentov. Odlično, torej plačana praksa v tujini. Stvar me je
vedno bolj zanimala.
Naslednji meseci so minevali s
svetlobno hitrostjo. Imeli smo visoke cilje in ogromno energije. Zadišalo je po
pomladi in v elektronski predal sem prejela sporočilo iz Nemčije, da sem
sprejeta na prakso. Hura!
In to namreč na prakso na
Univerzo Leibniz v Hannovru. Med iskanjem najcenejših letalskih kart, sem
ugotovila, da imajo najugodnejši leti med Ljubljano in Hannovrom postanek v
Istanbulu. To milijonsko mesto ima v vsem tistem neredu in hrupu v zraku nekaj
mističnega, zato sem se odločila, da tam preživim 5 toplih dni, preden se
odpravim na sever.
Imela sem srečo. Oziroma nesrečo.
Iz Istanbula sem se odpravila, ko so se na Taksim zlivale množice
protestnikov, agresiven solzivec je
silil v priprte oči vseh nas, policaji so v celotni bojni opremi stopali proti
nasprotnikom vlade. V želodcu sem čutila strah, želela sem zbežati, po drugi strani pa sem se
želela pridružiti močni množici. Bilo je nekaj mikavnega. Nekaj, kar še danes težko opišem. Vendar sem
vstopila na avtobus, ki me je pripeljal na letališče.
S prvim dnem junija 2013, sem že
bila v svojem novem začasnem apartmaju v študentskem naselju. Na Institutu, katerega
smo imenovali kar WAWI (Institut für Wasserwirtschaft, Hydrologie und
landwirtschaftlichen Wasserbau) sem spoznala Ano, mentorico iz Argentine, ki mi
je bila vse tri mesece na voljo za vprašanja, pomoč in sodelovanje. Bila je
mlada, preprosta in vesela. Ob srkanju svojega mate čaja iz travnato zelene
bučke, mi je razlagala o zloglasnih poplavah v severni Nemčiji, ki so se ravno
z mojim prihodom umirile.
 |
Slika 1: Eden izmed mnogih preplavljenih
rečnih kanalov na dan prihoda |
 |
| Slika 2: Istanbulski protest se je čutil tudi v Hannovru |
Prvi teden sem raziskovala
literaturo o poplavnih valovih, infiltracijo padavin, vplivom intenzitete
padavin, različnih modelih,… Naslednje tedne pa sem s pomočjo programa R obdelovala
in primerjala padavinske podatke za različna področja v Spodnji Saški regiji,
iskala najprimernejše funkcije, ki bi opisale povezavo med različnimi merilnimi
postajami. Poleg dela za računalnikom, sem se odpravila s tujimi študenti na
dve ekskurziji: pogledat največjo ribjo stezo v Evropi ter obiskat okoliške
vodarne. Vodarna, ki skrbi za oskrbo z vodo za več kot polovico Hannovra (700.
000 prebivalcev), 95% časa obratovanja
ne uporablja dezinfekcije. Vodo črpajo iz podtalnice z vertikalnimi in
vodoravnimi vrtinami, do tja pa pronica voda tako dolgo, da je samočistilna
stopnja le te zelo visoka. Območja nad črpališči imajo posebne predpise, kmetje
dobivajo visoke subvencije za zmanjšano in časovno opredeljeno uporabo gnojil, inšpektorji
jih redno nadzirajo in voda je tako čista,
da na vodarni uporabljajo dezinfekcijo samo v času čiščenja vrtin.
 |
| Slika 3: Razgled z delovnega mesta |
 |
| Slika 4: Opazovanje širjenja onesnaženja na modelu |
 |
| Slika 5: Naravni talni izvir v bližini Göttingema |
 |
| Slika 6: Največja ribja steza v Evropi |
Ob narodnostno raznolikem in
mladem timu, so mi 8 urni delavniki hitro minevali. S sodelavci, ki so bili iz
Bocvane, Etiopije, Nepala, Argentine, Pakistana, Irana, ZDA, Avstralije,..smo si
ob sončnih poletnih delavnikih med pavzo za kosilo naredili ˝piknik˝ ob bližnjem jezeru. Ob
popoldnevih smo se družili v parkih, bazenih,zvečer smo hodili na koncerte, v
kino in na plesišča.
Zdelo se mi je, da sem se komaj
dobro navadila na drugačno življenje in prišel je zadnji dan prakse… Sedela sem
pred računalnikom, strmela čez okno, razgled nad mestom, ki mi je bil sprva
tako hladen in tuj, sedaj pa tako ljubek in prijeten, je bil fantastičen. V grlu
sem imela cmok in solzne oči. Želela sem si ostati, vendar me je v Sloveniji
čakal nov projekt, novi ljudje. Vstala sem, se poslovila, obrisala solze
težkega slovesa, v tišini vrnila ključ od WAWIja in odšla naprej po pisani poti
življenja.
 |
| Slika 7: ˝Vodarji in gradbeniki˝ po nepalski večerji |
 |
| Slika 8: IAESTE vikend v Hamburgu |
Danes sem še vedno v društvu
IAESTE. In še veliko bolj aktivna, kot sem bila pred prakso. Društvo mi daje
ogromno neformalnega znanja in izkušenj, hkrati pa sem tako hvaležna za tisti
dan, ko sem prvič slišala za njih, da želim informacijo o super priložnosti
razširiti med vse vas. Pridite! Običajno se dobimo vsak torek ob 19. uri na Strojni
fakulteti. Več informacij lahko dobite tudi na naši spletni strani, Facebooku ali preko
spletne pošte.
Polona Piltaver
 |
| Slika 9: Sobotni bolšji sejem, kjer sem si v prvih dneh nakupila posodo in jedilni pribor |
 |
| Slika 10: Večkrat so delili tudi brezplačen sladoled |
 |
| Slika 11: Na vrhu mestne hiše, kamor te pripelje edino poševno dvigalno na svetu. |
 |
| Slika 12: V mestu je jezero, okrog katerega se odvija enomesečni poletni festival, okrog jezera je speljana pot za rolarje in kolesarje, lahko pa se tudi kopaš ali jadraš. |
 |
| Slika 13: IAESTE praktikanti: Majid iz Irana, Polona iz Slovenije, Magda iz Poljske in Mohamed iz Egipta |
