Ekskurzija Vajont

Vajont. Nekateri za pregrado in katastrofo, ki jo je povzročila njena izgradnja ter akumulacijsko jezero za njo, prvič slišijo na predavanjih iz Mehanike tal, drugi so že od nekdaj fascinirani nad njo, tretji pa so se z njo in njeno zgodbo seznanili letos. V oktobru smo namreč z Društvom študentov vodarstva organizirali ekskurzijo, za katero so mesta na avtobusu pošla v pičlih treh urah. Še zdaleč smo torej pokazali, da študenti nismo pasivni, potrebujemo zgolj več stika s prakso in terenom. Slavna pregrada leži le okoli 100 kilometrov severno od Benetk, zato pot do nje ni pretirano dolga, in jo priporočam vsem, ki iščete navdih za krajši izlet v soseščino.

V 20. letih prejšnjega stoletja je Italija vstopila v obdobje velikih konstrukcijskih projektov. Ti so prednjačili tudi na področju izkoriščanja vodnih moči, kjer je bilo načrtovanih več hidroenergetskih objektov na reki Piavi in njenih pritokih. Ena največjih ločnih pregrad na svetu tistega (ter tudi današnjega) časa, pregrada Vajont, je bila le ena izmed njih.

Prvotni načrti so pregrado umeščali skoraj dva kilometra gorvodno od sedanje pozicije, vendar se je lokacija zaradi želje po večjih zaslužkih (in v zgodbi o Vajontu so ti igrali precej pomembno vlogo) prestavila nizvodno na zdajšnjo lokacijo. Locirana v severovzhodni Italiji nedaleč od meje, je bila skupaj z ostalimi hidrotehničnimi objekti na reki Piavi in njenih pritokih le del kompleksnega sistema objektov, namenjenih za hidroenergetsko izrabo in oskrbovanje severovzhodne Italije z električno energijo, ki so še danes povezani z elektrarno Soverzene. Poleg tega je bila namenjena regulaciji istoimenskega vodotoka, ki je izoblikoval ozko sotesko pod goro Mt. Toc.

Tam, ob elektrarni Soverzene, se je pričel tudi naš ogled, kjer smo bili toplo sprejeti s strani ekipe italijanskih strokovnjakov pod vodstvom tamkajšnje inženirke Elene Rossi, zadolžene za monitoring in vzdrževanje pregrad v severovzhodnem delu Italije. Sprejeli so nas v stavbi ENEL-a ob elektrarni, kjer smo ob vstopu v zgradbe vidno navdušeni opazovali mozaike, ki so kot zemljevidi na eni strani prostora predstavljali ožje območje hidroelektrarn na reki Piavi in pritokih, na drugi pa pozicije vseh hidroelektrarn, zgrajenih pod okriljem družbe (takrat še SADE), med katerimi sta bili na steni označeni tudi slovenski HE Plave in HE Doblar na Soči, obe zgrajeni še pred 2. svetovno vojno. Po uvodnem predavanju o zgodovini, gradnji, posebnostih in usodi pregrade ter spremljajoči predstavitvi, smo ogled nadaljevali na terenu.

Pregrada Vajont spada med dvojno ukrivljen, t.i. kupolast tip ločne pregrade, ki vpeta v pobočje pritiske prenaša neposredno v bregove ozke soteske, kjer se nahaja. Gradnja pregrade se je pričela leta 1957 ter trajala do 1960. Pred tem letom so bile edine geološke raziskave na območju usmerjene v raziskave kvalitete kamnine ob bokih pregrade, ki je dosegala zahtevan elastični modul. Šele leto pred izgradnjo pregrade so se pojavili dvomi o stabilnosti brežine pod goro Mt. Toc na levem bregu rezervoarja, ko je s prvo polnitvijo akumulacije prišlo do začetnih znakov nestabilnosti. Novembra 1960 je pobočje prvič glasneje opozorilo nase, ko se je v rezervoar zrušil del pobočja in s 700 000 m³ materiala povzročil okoli 2-metrske valove v akumulaciji (za primerjavo: plaz Slano blato, ki smo ga obiskali v maju obsega okoli 1 milijon m³ materiala). Dogodek je bil povod za natančnejše raziskave terena, takrat so bile izvedene nekatere vrtine in raziskovalni jaški ter izvrtane prve piezometrske vrtine. Kot je bilo ugotovljeno šele po usodnem zdrsu, so bile slednje preplitve, saj je debelina 250 metrov kasneje splazelega materiala presegla vsa pričakovanja. Kljub temu je bil na območju identificiran vsaj en fosilni plaz, na kar sta najglasneje opozarjala geologa Muller in E. Semenza, sin projektanta pregrade C. Semenza, ki je žal umrl leta 1961, dve leti pred usodnim dogodkom. Po mnenju nekaterih bi zgolj C. Semenza lahko preprečil katastrofo, saj je zaradi svojega ugleda užival avtoriteto in spoštovanje med takratnimi inženirji, prav tako se je pred svojo smrtjo zavedal nevarnosti pobočja gore ob akumulaciji. Le dve leti pred tem je namreč bridko usodo ugledala pregrada Malpasset v Franciji.

S pomočjo geodetskih točk so spremljali premike pobočja, ki so naraščali skupaj z gladino vode v akumulaciji. Inženirji so bili sprva mnenja, da lahko z nadzorovanim spreminjanjem nivoja vode v akumulaciji nadzorujejo tudi pobočje gore oz. sam plaz, kar so podprli z diagrami pomikov pobočja v odvisnosti od gladine vode. Vendar je septembra leta 1963 prišlo do večjih pomikov mase, zaradi česar so se odločili znižati gladino rezervoarja na takrat predpostavljeno varno gladino, ki bi v primeru porušitve pobočja, še zagotavljala v valove v višini pregrade, pri čeme ne bi prišlo do prelitja slednje. Žal so v svojih estimacijah in hidroloških modelih storili strahotne napake s podcenjevanjem hitrosti drsenja, količine ter vrste materiala, zaradi česar je 9. oktobra leta 1963 prišlo do katastrofe. Ogromna razpoka v obliki črke M dolžine skoraj dveh kilometrov, ki se je pojavila že leta 1960, je ločila 270 milijonov kubičnih metrov materiala od podlage in gore Mt. Toc ter s hitrostjo okoli 100 km/h zdrvela v akumulacijo. Val, ki je pri tem nastal, je bil kasneje ocenjen na več kot 250 m višine, torej skoraj v velikosti pregrade, katere svetla višina znaša 256 m. Voda je z uničujočo močjo presegla zgornjo koto pregrade in zgrmela navzdol po soteski ter obenem pred seboj ustvarila močan zračni udar. Ta je bil za veliko prebivalcev v nizvodnem naselju Longarone usoden; uničujoča moč vala pa je pred seboj izbrisala vasi, ceste, železnico. V katastrofi je umrlo preko 2000 ljudi - številnih niso nikoli našli, drugih identificirali; število žrtev, ki jih je zahtevala napačna ocena inženirjev, tako ne bo nikoli znano.

Na eni strani usodna napaka, na drugi pa izjemen inženirski dosežek, kar pregrada Vajont vsekakor je. Konstrukcija jo je namreč odnesla skoraj brez poškodb, čeprav so bile sile, ki jih je ob tem vzdržala, več desetkrat večje od tistih, za katere je bila projektirana. Z nekaj manjkajočega betona na kroni pregrade, še vedno stoji in je kot taka vključena v register pregrad, še danes pa spada med najvišje svoje vrste na svetu. Prvi pogled nanjo se nam je odprl, ko smo skozi sistem predorov našli pot do mostu, ki povezuje obe strani izjemno ozke soteske, široke le nekaj 10 metrov. Okoli 100 metrov nad njenim dnom smo opazovali, kako na je eni strani v globino iztekala voda, ki danes povezuje bolj oddaljeni akumulacijski bazen, formiran za nakopičenim materialom. Na sosednjem bregu soteske ji je konkuriral manjši curek, speljan izpod območja, danes zasutega s splazelim materialom. Na eni strani fascinirani nad mogočnostjo visoke betonske konstrukcije, smo na drugi strani zmedeno pogledovali v globino pod sabo. Tisti s slabim želodcem so most prečkali hitreje, medtem ko smo drugi s strahospoštovanjem slikovno dokumentirali zdaj eno, zdaj drugo stran. Po prehodu v levi bok soteske smo obiskali kraj stare strojnice, ki je bila ob katastrofi popolnoma uničena. Nedelujoči so tudi nekoč visokotlačni cevovodi, po katerih smo se sprehodili in si v sistemu predorov ogledali še delujoči merilec pomikov pregrade. Nekatere je zmotilo dejstvo, da je bil ta odmaknjen od svoje osnovne lege za več centimetrov. Razlaga v smislu, da instrument še umerjajo, je pomirila le nekatere, kljub temu pa smo pot vsi nadaljevali v hitrejšem tempu. Kot je kasneje razložil doc. dr. Andrej Kryžanowski, imajo zaradi temperature nemalo težav pri pomikih, saj je bila pregrada dimenzionirana na različne toplotne razmere na vodni strani, kot jim je izpostavljena dandanes.

Kot logično nadaljevanje terenskega ogleda je sledila pot proti kroni pregrade, kjer so žrtvam tragedije posvetili manjšo cerkev ter spominsko obeležje. Šele tu smo v celoti začeli dojemati obsežnost katastrofe, ki jo je kazala tudi skazena oblika pobočja pred nami. Italijanska ekipa nam je omogočila, da smo se sprehodili po kroni pregrade na drugo stran. Dolžina krone je 160 metrov, vzdolž poti pa so razstavljene številne slike, posnete med gradnjo, polnjenjem akumulacije ter pred katastrofo. Pogled na levo in desno stran je tudi tokrat vzbujal grozo; na eni 260 metrov globoka soteska, na drugi pa nekdanja akumulacija, popolnoma zasuta s splazelim materialom. Narava si je opomogla hitro – v akumulaciji tako že uspeva gozd, na razsežnost katastrofe pa opozarjajo popolnoma gola pobočja gore Mt. Toc, kjer se je plaz utrgal od pobočja.

Med drsenjem plazu se je ogromna količina materiala premikala z nesluteno hitrostjo. Vse sile so v sodelovanju privedle do izjemnega trenja na drsni ploskvi; voda na tem delu se je med drsenjem uparila, površina kamnine pod drsno ploskvijo pa pod vplivom velike temperature vitrificirala. Še danes so vidne popolnoma gladke plošče, ki kričijo iz zeleno poraščenega območja nad njimi.

Vendar pa celotna akumulacija ni izginila. Pot z avtobusom nas je vodila višje od pregrade, kjer je še ostal del rezervoarja, do katerega je bil kasneje zgrajen obvod. Vsa obsežnost katastrofe je na samem mestu nekako težko dojemljiva – ves nakopičen material, kjer bi moralo stati akumulacijsko jezero, pa bo še dolgo stal v opozorilo in opomin inženirjem, kako uničujoče posledice lahko pustijo njihove napačne odločitve. Vsem današnjim varnostnim mehanizmom navkljub so namreč napake še vedno mogoče, čeprav, upajmo, ne več v takih razsežnostih.

Na ekskurzijo smo se odpravili ravno v času obilnih padavin, tako pri nas kot v sosednji Italiji. Zadrževalniki so bili polni, pretoki rek povečani, območja ob večjih vodotokih pa poplavljena. Ravno voda je bila skupni imenovalec dneva, zato smo se po prijetnem postanku v Ajdovščini, kjer smo odpravili lakoto, ustavili še ob kraškem izviru Hublja. Za razliko od prejšnjega snidenja v maju, ko je bilo vode dokaj malo, je bila izdatnost izvira tokrat precej večja. Razbesneli šum, ki smo ga slišali že drugič ta dan, nas je kot dež spremljal do vrnitve v Ljubljano.

Za konec – zahvale. Ekskurzija na pregrado Vajont bi pomenila velik finančni zalogaj, če ne bi bilo sofinanciranja s strani ŠOU (v okviru razpisa STIKS) ter nesebične pomoči Fakultete za gradbeništvo in geodezijo. Poleg tega smo z odličnim strokovnim vodstvom dobili odgovore na vsa vprašanja in prepotrebno zvezo z italijansko stranjo in inženirji ELES-a. Za vse muke, potrpežljivost in seveda strokovno razlago se tako iskreno in v imenu vseh zahvaljujem doc. dr. Ani Petkovšek in doc. dr. Andreju Kryžanowskemu. Vse, ki ste ekskurzijo zamudili, pa vabim še na ostale dogodke v organizaciji DŠV – na Hajdrihovi se namreč vedno nekaj dogaja.

Manca Petek