Bowling z vodarji 17.12.2014

Slaba novica za keglje.. tudi temu dogodku grozi, da bo postal tradicionalen! Drugo leto zapored smo se vodarji preizkusili v metanju kugel in podiranju kegljev, nekateri bolj drugi manj uspešno :D

Dobrodelni kuhanček na Hajdrihovi

Dobro smo že zakorakali v veseli december, praznično vzdušje pa je zaneslo tudi na oddelek za okoljsko gradbeništvo.

V ponedeljek ob 15. 12. 2014 smo na pragu Hajdrihove 28 organizirali dobrodelni kuhanček za študente in zaposlene naše fakuletete. Posladkali smo se lahko tudi s slaščicami izpod skrbnih rok članov medicinske odprave Madagaskar 2015, ki so zbirali prostovoljne prispevke za njihovo odpravo.

Študenti medicine so nam sporočili, da so z našo pomočjo uspeli zbrati kar nekaj prepotrebnih finančnih sredstev. Hvala vsem!

Ekskurzija Vajont

Vajont. Nekateri za pregrado in katastrofo, ki jo je povzročila njena izgradnja ter akumulacijsko jezero za njo, prvič slišijo na predavanjih iz Mehanike tal, drugi so že od nekdaj fascinirani nad njo, tretji pa so se z njo in njeno zgodbo seznanili letos. V oktobru smo namreč z Društvom študentov vodarstva organizirali ekskurzijo, za katero so mesta na avtobusu pošla v pičlih treh urah. Še zdaleč smo torej pokazali, da študenti nismo pasivni, potrebujemo zgolj več stika s prakso in terenom. Slavna pregrada leži le okoli 100 kilometrov severno od Benetk, zato pot do nje ni pretirano dolga, in jo priporočam vsem, ki iščete navdih za krajši izlet v soseščino.

V 20. letih prejšnjega stoletja je Italija vstopila v obdobje velikih konstrukcijskih projektov. Ti so prednjačili tudi na področju izkoriščanja vodnih moči, kjer je bilo načrtovanih več hidroenergetskih objektov na reki Piavi in njenih pritokih. Ena največjih ločnih pregrad na svetu tistega (ter tudi današnjega) časa, pregrada Vajont, je bila le ena izmed njih.

Prvotni načrti so pregrado umeščali skoraj dva kilometra gorvodno od sedanje pozicije, vendar se je lokacija zaradi želje po večjih zaslužkih (in v zgodbi o Vajontu so ti igrali precej pomembno vlogo) prestavila nizvodno na zdajšnjo lokacijo. Locirana v severovzhodni Italiji nedaleč od meje, je bila skupaj z ostalimi hidrotehničnimi objekti na reki Piavi in njenih pritokih le del kompleksnega sistema objektov, namenjenih za hidroenergetsko izrabo in oskrbovanje severovzhodne Italije z električno energijo, ki so še danes povezani z elektrarno Soverzene. Poleg tega je bila namenjena regulaciji istoimenskega vodotoka, ki je izoblikoval ozko sotesko pod goro Mt. Toc.

Tam, ob elektrarni Soverzene, se je pričel tudi naš ogled, kjer smo bili toplo sprejeti s strani ekipe italijanskih strokovnjakov pod vodstvom tamkajšnje inženirke Elene Rossi, zadolžene za monitoring in vzdrževanje pregrad v severovzhodnem delu Italije. Sprejeli so nas v stavbi ENEL-a ob elektrarni, kjer smo ob vstopu v zgradbe vidno navdušeni opazovali mozaike, ki so kot zemljevidi na eni strani prostora predstavljali ožje območje hidroelektrarn na reki Piavi in pritokih, na drugi pa pozicije vseh hidroelektrarn, zgrajenih pod okriljem družbe (takrat še SADE), med katerimi sta bili na steni označeni tudi slovenski HE Plave in HE Doblar na Soči, obe zgrajeni še pred 2. svetovno vojno. Po uvodnem predavanju o zgodovini, gradnji, posebnostih in usodi pregrade ter spremljajoči predstavitvi, smo ogled nadaljevali na terenu.

Pregrada Vajont spada med dvojno ukrivljen, t.i. kupolast tip ločne pregrade, ki vpeta v pobočje pritiske prenaša neposredno v bregove ozke soteske, kjer se nahaja. Gradnja pregrade se je pričela leta 1957 ter trajala do 1960. Pred tem letom so bile edine geološke raziskave na območju usmerjene v raziskave kvalitete kamnine ob bokih pregrade, ki je dosegala zahtevan elastični modul. Šele leto pred izgradnjo pregrade so se pojavili dvomi o stabilnosti brežine pod goro Mt. Toc na levem bregu rezervoarja, ko je s prvo polnitvijo akumulacije prišlo do začetnih znakov nestabilnosti. Novembra 1960 je pobočje prvič glasneje opozorilo nase, ko se je v rezervoar zrušil del pobočja in s 700 000 m³ materiala povzročil okoli 2-metrske valove v akumulaciji (za primerjavo: plaz Slano blato, ki smo ga obiskali v maju obsega okoli 1 milijon m³ materiala). Dogodek je bil povod za natančnejše raziskave terena, takrat so bile izvedene nekatere vrtine in raziskovalni jaški ter izvrtane prve piezometrske vrtine. Kot je bilo ugotovljeno šele po usodnem zdrsu, so bile slednje preplitve, saj je debelina 250 metrov kasneje splazelega materiala presegla vsa pričakovanja. Kljub temu je bil na območju identificiran vsaj en fosilni plaz, na kar sta najglasneje opozarjala geologa Muller in E. Semenza, sin projektanta pregrade C. Semenza, ki je žal umrl leta 1961, dve leti pred usodnim dogodkom. Po mnenju nekaterih bi zgolj C. Semenza lahko preprečil katastrofo, saj je zaradi svojega ugleda užival avtoriteto in spoštovanje med takratnimi inženirji, prav tako se je pred svojo smrtjo zavedal nevarnosti pobočja gore ob akumulaciji. Le dve leti pred tem je namreč bridko usodo ugledala pregrada Malpasset v Franciji.

S pomočjo geodetskih točk so spremljali premike pobočja, ki so naraščali skupaj z gladino vode v akumulaciji. Inženirji so bili sprva mnenja, da lahko z nadzorovanim spreminjanjem nivoja vode v akumulaciji nadzorujejo tudi pobočje gore oz. sam plaz, kar so podprli z diagrami pomikov pobočja v odvisnosti od gladine vode. Vendar je septembra leta 1963 prišlo do večjih pomikov mase, zaradi česar so se odločili znižati gladino rezervoarja na takrat predpostavljeno varno gladino, ki bi v primeru porušitve pobočja, še zagotavljala v valove v višini pregrade, pri čeme ne bi prišlo do prelitja slednje. Žal so v svojih estimacijah in hidroloških modelih storili strahotne napake s podcenjevanjem hitrosti drsenja, količine ter vrste materiala, zaradi česar je 9. oktobra leta 1963 prišlo do katastrofe. Ogromna razpoka v obliki črke M dolžine skoraj dveh kilometrov, ki se je pojavila že leta 1960, je ločila 270 milijonov kubičnih metrov materiala od podlage in gore Mt. Toc ter s hitrostjo okoli 100 km/h zdrvela v akumulacijo. Val, ki je pri tem nastal, je bil kasneje ocenjen na več kot 250 m višine, torej skoraj v velikosti pregrade, katere svetla višina znaša 256 m. Voda je z uničujočo močjo presegla zgornjo koto pregrade in zgrmela navzdol po soteski ter obenem pred seboj ustvarila močan zračni udar. Ta je bil za veliko prebivalcev v nizvodnem naselju Longarone usoden; uničujoča moč vala pa je pred seboj izbrisala vasi, ceste, železnico. V katastrofi je umrlo preko 2000 ljudi - številnih niso nikoli našli, drugih identificirali; število žrtev, ki jih je zahtevala napačna ocena inženirjev, tako ne bo nikoli znano.

Na eni strani usodna napaka, na drugi pa izjemen inženirski dosežek, kar pregrada Vajont vsekakor je. Konstrukcija jo je namreč odnesla skoraj brez poškodb, čeprav so bile sile, ki jih je ob tem vzdržala, več desetkrat večje od tistih, za katere je bila projektirana. Z nekaj manjkajočega betona na kroni pregrade, še vedno stoji in je kot taka vključena v register pregrad, še danes pa spada med najvišje svoje vrste na svetu. Prvi pogled nanjo se nam je odprl, ko smo skozi sistem predorov našli pot do mostu, ki povezuje obe strani izjemno ozke soteske, široke le nekaj 10 metrov. Okoli 100 metrov nad njenim dnom smo opazovali, kako na je eni strani v globino iztekala voda, ki danes povezuje bolj oddaljeni akumulacijski bazen, formiran za nakopičenim materialom. Na sosednjem bregu soteske ji je konkuriral manjši curek, speljan izpod območja, danes zasutega s splazelim materialom. Na eni strani fascinirani nad mogočnostjo visoke betonske konstrukcije, smo na drugi strani zmedeno pogledovali v globino pod sabo. Tisti s slabim želodcem so most prečkali hitreje, medtem ko smo drugi s strahospoštovanjem slikovno dokumentirali zdaj eno, zdaj drugo stran. Po prehodu v levi bok soteske smo obiskali kraj stare strojnice, ki je bila ob katastrofi popolnoma uničena. Nedelujoči so tudi nekoč visokotlačni cevovodi, po katerih smo se sprehodili in si v sistemu predorov ogledali še delujoči merilec pomikov pregrade. Nekatere je zmotilo dejstvo, da je bil ta odmaknjen od svoje osnovne lege za več centimetrov. Razlaga v smislu, da instrument še umerjajo, je pomirila le nekatere, kljub temu pa smo pot vsi nadaljevali v hitrejšem tempu. Kot je kasneje razložil doc. dr. Andrej Kryžanowski, imajo zaradi temperature nemalo težav pri pomikih, saj je bila pregrada dimenzionirana na različne toplotne razmere na vodni strani, kot jim je izpostavljena dandanes.

Kot logično nadaljevanje terenskega ogleda je sledila pot proti kroni pregrade, kjer so žrtvam tragedije posvetili manjšo cerkev ter spominsko obeležje. Šele tu smo v celoti začeli dojemati obsežnost katastrofe, ki jo je kazala tudi skazena oblika pobočja pred nami. Italijanska ekipa nam je omogočila, da smo se sprehodili po kroni pregrade na drugo stran. Dolžina krone je 160 metrov, vzdolž poti pa so razstavljene številne slike, posnete med gradnjo, polnjenjem akumulacije ter pred katastrofo. Pogled na levo in desno stran je tudi tokrat vzbujal grozo; na eni 260 metrov globoka soteska, na drugi pa nekdanja akumulacija, popolnoma zasuta s splazelim materialom. Narava si je opomogla hitro – v akumulaciji tako že uspeva gozd, na razsežnost katastrofe pa opozarjajo popolnoma gola pobočja gore Mt. Toc, kjer se je plaz utrgal od pobočja.

Med drsenjem plazu se je ogromna količina materiala premikala z nesluteno hitrostjo. Vse sile so v sodelovanju privedle do izjemnega trenja na drsni ploskvi; voda na tem delu se je med drsenjem uparila, površina kamnine pod drsno ploskvijo pa pod vplivom velike temperature vitrificirala. Še danes so vidne popolnoma gladke plošče, ki kričijo iz zeleno poraščenega območja nad njimi.

Vendar pa celotna akumulacija ni izginila. Pot z avtobusom nas je vodila višje od pregrade, kjer je še ostal del rezervoarja, do katerega je bil kasneje zgrajen obvod. Vsa obsežnost katastrofe je na samem mestu nekako težko dojemljiva – ves nakopičen material, kjer bi moralo stati akumulacijsko jezero, pa bo še dolgo stal v opozorilo in opomin inženirjem, kako uničujoče posledice lahko pustijo njihove napačne odločitve. Vsem današnjim varnostnim mehanizmom navkljub so namreč napake še vedno mogoče, čeprav, upajmo, ne več v takih razsežnostih.

Na ekskurzijo smo se odpravili ravno v času obilnih padavin, tako pri nas kot v sosednji Italiji. Zadrževalniki so bili polni, pretoki rek povečani, območja ob večjih vodotokih pa poplavljena. Ravno voda je bila skupni imenovalec dneva, zato smo se po prijetnem postanku v Ajdovščini, kjer smo odpravili lakoto, ustavili še ob kraškem izviru Hublja. Za razliko od prejšnjega snidenja v maju, ko je bilo vode dokaj malo, je bila izdatnost izvira tokrat precej večja. Razbesneli šum, ki smo ga slišali že drugič ta dan, nas je kot dež spremljal do vrnitve v Ljubljano.

Za konec – zahvale. Ekskurzija na pregrado Vajont bi pomenila velik finančni zalogaj, če ne bi bilo sofinanciranja s strani ŠOU (v okviru razpisa STIKS) ter nesebične pomoči Fakultete za gradbeništvo in geodezijo. Poleg tega smo z odličnim strokovnim vodstvom dobili odgovore na vsa vprašanja in prepotrebno zvezo z italijansko stranjo in inženirji ELES-a. Za vse muke, potrpežljivost in seveda strokovno razlago se tako iskreno in v imenu vseh zahvaljujem doc. dr. Ani Petkovšek in doc. dr. Andreju Kryžanowskemu. Vse, ki ste ekskurzijo zamudili, pa vabim še na ostale dogodke v organizaciji DŠV – na Hajdrihovi se namreč vedno nekaj dogaja.

Manca Petek

25. Mišičev vodarski dan

Sedaj že tretje leto zapored, smo se tudi letos v začetku decembra odpravili na tokrat 25. Mišičev vodarski dan v Maribor.

3. Kostanjev piknik vodarjev

Že tretje leto zapored je DŠV-ju uspelo, da je na Hajdrihovi zopet zadišalo po sveže pečenih kostanjih in vročem čaju. Da se je letos vonj še hitreje širil po naši stavbi pa se moramo "zahvaliti" vremenu, saj sta nas mrzlo vreme in dežne kaplje pregnala iz tradicionalnega prostora na parkirišču v udobno zavetje avle.  Kljub letošnji ponovni slabi beri kostanja v gozdu nam je skupaj uspelo zbrati dovolj kostanja za lačne študente in profesorje. Tistim, ki jim kostanj ni potešil lakote pa smo ponudili tudi hod-doge. 

Kostanjev piknik vodarjev pa nebi bil pravi, če na njem nebi potekalo tekmovanje v peki slaščic in piškotov. Vsako leto z veseljem ugotavljamo, da vodarji nismo le pridni študentje, vendar tudi spretni peki.  Tudi letos so se peke lotili tako punce, kot fantje. Na pikniku smo tako udeležencem ponudili slaščice kar desetih različnih nadebudnih pekov. Rekordno število slaščic na piknikih vodarjev! Vse slaščice so bile odlične, tekmovanje pa nebi bilo tekmovanje, če na koncu nebi izbrali tistih, po katerih se nam še danes cedijo sline. Izbrana "strokovna" komisija je nagrade za najboljše slaščice 3. kostanjevega piknika vodarjev podarila: tretji Ireni Orožen, drugi Aniti Turk in prvi ter zmagovalki za najboljšo slaščico Mateji Klun.

Mateja pa je bila še tako prijazna, da nam je poslala svoj recept zmagovalne slaščice. Če ste slaščico zamudili, ali pa ste si jo ponovno zaželeli, vas vabimo, da zavihate svoje rokave in se peke lotite sami. Pa veliko sreče!

DŠV vabi nove člane

V novem študijskem letu bomo v DŠV potrebovali novo delovno silo, zato organiziramo sestanek vseh, obstoječih in novih članov.

Prvi študijski dan leta 2014/2015

V sredo, 1. 10. 2014, smo na Hajdrihovi organizirali druženje ob toastih in čajih, namenjeno klepetu, izmenjavi mnenj in sprejemu novih študentov med nami. Na spodnjih slikah si lahko ogledate nekaj utrinkov iz dogodka.

Začetek študijskega leta 2014/2015

Začenja se novo študijsko leto. Z željo, da bo čim bolj uspešno, vas jutri (1.10.2014) med 8.30 in 10.30 vabimo na Hajdrihovo, kjer se bomo okrepčali s toasti in čajem! Se vidimo!

Prvi piknik vodarjev uspel!

Da ne bi študentje pričakali junijskega izpitnega obdobja lačni in žejni, smo se v Društvu študentov vodarstva (DŠV) odločili organizirati prvi piknik vodarjev. 

Kje najti lokacijo za piknik, s pokošeno travico, klopmi, mizami in potočkom za naravni hladilnik? Za to nam ni bilo potrebno iti daleč, niti 50 m od faksa. Naša stavba na Hajdrihovi 28 nam ponuja to in še več na dosegu roke. Seveda brez našega hišnika Rajkota in razumevanja profesorjev, ki smo jim tisti dan zasedli del parkirišča, ne bi šlo. Nekateri od njih so se nam na pikniku tudi pridružili. Skratka sreda, 21.5., nam je bila s svojimi poletnimi temperaturami naravnost naklonjena za druženje na prostem tik pred poletnim izpitnim obdobjem (teden dni pred tem bi se morali greti s čajem namesto hladiti z mrzlimi pijačami). Seveda pa vodarji nismo zaprta družba in smo na piknik povabili tudi kolege gradbenike in geodete, ki večino časa preživljajo na Jamovi cesti 2, kjer take idilične lokacije pač ni v bližini. Da se ne bi na pikniku samo redili, smo vrgli tudi kakšen »balinček«, preizkusili svoje ravnotežje s hojo po »slackline-u« in svoje inženirsko znanje uporabili v gradnji »jezu« za hlajenje pijače v Gradaščici (Rajkotu hvala za primeren material). 

Glede na lep odziv vseh, tako vodarjev, gradbenikov in geodetov; se bomo potrudili, da bi piknik postal tradicionalno druženje ob dobri hrani in pijači pred zaključkom študijskega leta.

Tilen

Vabilo na ekskurzijo na plaz Slano blato in zanimivosti v okolici

FB - dogodek

VABILO NA PIKNIK VODARJEV

POZOR! Piknik je prestavljen na sredo 21.5!

Društvo študentov vodarstva organizira majski piknik, namenjen vsem študentom, profesorjem, simpatizerjem društva in tistim, ki bodo to še postali.

Piknik bo v sredo. 14. 21. maja, na parkirišču za stavbo na Hajdrihovi. Poleg obvezne peke čevapčičev ter drugih dobrot z žara, se bodo odvijale tudi razne športne in družabne igre, sklepala nova poznanstva...

Karte za piknik, ki pokrijejo stroške hrane in pijače, bomo prodajali v ponedeljek in torek (19. in 20.5.) na Hajdrihovi pri avtomatih v dopoldanskem času (9-12h). 

Lepo vabljeni!

Vabilo na delavnico EndNote Web

Društvo Študentov vodarstva vabimo vse študente FGG-ja na brezplačno delavnico kjer se bomo naučili:

- kako upravljati z bibliografskimi referencami, kako jih organizirati in urediti,
- kako vstaviti citate med pisanjem besedila,
- spoznali različne stile citiranja,...

Na delavnici si bomo v spletnem orodju naredili osebne račune ter nato vanje uvažali reference, ki jih bomo našli v različnih informacijskih virih.

KDAJ: SREDA, 16.4.2014, od 15h do 18h

KJE: FGG, RU 1-4

Zaradi omejenega števila udeležencev so potrebne predhodne prijave na: dsv.fgg@gmail.com

VABLJENI!

Obisk Instituta Jožefa Stefana

Sončno sobota = čas za znanost. No vsaj za študentke FGG - ja :P

Pa bodimo pošteni v celotni zasedbi smo imele tudi enega prestavnika moškega spola.

Na lepo sončno soboto 29. 3. 2014, smo se odpravili na obisk najbolj ugledne znanstvene ustanove v Sloveniji, Instituta Jožefa Stefana. Ime nosi po enem najpomembnejših slovenskih fizikov in pa edinem Slovencu, po katerem je dobil ime kateri fizikalni zakon  (Stefan - Boltzmanov zakon).

Institut deluje že preko 60 let, na njem pa je več kot 900 zaposlenih, mnogi med njimi so priznani znanstveniki v svetovnem merilu.  V zadnjem desetletju pa je na njem opravilo svoja magistrska in doktorska dela več kot 550 raziskovalcev. Z institutom sodelujejo številne ugledne ustanove doma in po svetu.

Svoje prostore imajo na dveh lokacijah, večina dejavnosti je v naši neposredni bližini, na Jamovi cesti 39, druga lokacija pa je v Dolu pri Ljubljani, kjer stoji reaktorski center.

Delujejo na različnih raziskovalnih področjih. Raziskovalni odsek za fiziko je najstarejši odsek instituta, saj je bil institut primarno ustanovljen kot fizikalni institut, ukvarjali pa so se z raziskavami povezanimi z miroljubno uporabo jedrske energije. Sestavlja ga 8 oddelkov, od katerih  smo si mi ogledali oddelek za tanke plasti in površine, oddelek za teoretično fiziko in oddelek za fiziko trdne snovi.

Na oddelku za tanke plasti razvijajo trdne prevleke, ki se nanašajo v plasteh nekaj nanometrov in z njimi se zagotovi ali zaščita pred korozijo, obrabo ali pa se z njo prepreči sprijetje različnih materialov. 

Na oddelku za teoretično fiziko razvijajo teoretična ozadja za reševanje problemov v fiziki, trenutno aktualne so teorije superprevodnikov, kjer so še posebej zanimivi materiali brez magnetnega polja, nanoskopska fizika in pa delovanje bakteriofagov, kateri se v medicini pojavljajo kot alternativa antibiotikom. Ukvarjajo se tudi z raziskavami o vplivu gravitacije na meritve v eksperimentalnih središčih.

Mikroskop na atomsko silo deluje s pomočjo tipala, tako pravzaprav z njim ne »gledamo« ampak »tipamo«, naprava je tako zelo natančna, da na njeno natančnost vpliva že govor, ali tlesk z dlanjo, saj s tem povzročimo dodatna nihanja tipalne igle in v rezultate vnesemo šum.

Veliko pozornosti in raziskav namenjajo okolju, odsek za kemijo in biokemijo je drugi največji odsek na IJS. Tu potekajo raziskave vpliva endokrinih motilcev na okolje ter njihove posledice za organizme, saj se le ti nalagajo v maščobe in skladiščijo v organizmih. Razvijajo tudi nov način čiščenja za tehnološko vodo z nanoželezovimi delci.

Odsek za računalniške sisteme 6 oddelkov, podrobneje smo si ogledali oddelka za optimizacijske metode in tehnologije znanja.

Optimizacija = neko odlično rešitev s pomočjo različnih metod razvijemo do te mere, da dobimo zelo dobro rešitev, katera terja ali krajši čas procesa ali manjšo porabo dobrin. 

Na odseku za tehnologije znanja pa je našo pozornost vzbudila raziskava metod za napovedovanje potresov. Kot zelo dober parameter za napovedovanje verjetnosti potresa se je izkazala koncentracija Radona. Trenutno so v fazi, da lahko s pomočjo izračunov povedo okno verjetnosti pojava, vendar točen čas napovedi še ni mogoč, saj je model zelo občutljiv in pa rezultati računa so znani za zelo zelo kratek čas v prihodnost.

Obisk je bil vsekakor zelo navdušujoč, imeli smo možnost videti, kaj v svojem delovnem času počno vrhunski slovenski znanstveniki. Na institutu so pokazali veliko mero dobre volje in pripravljenosti ter nas tudi povabili, da jih naslednje leto ponovno obiščemo.

Na tem mestu se jim še zahvaljujemo za sprejem in strokovno vodenje.

Mateja Klun

Na prakso v tujino!

Sedim v sobi, zunaj dežuje, v ozadju igra pesem November Rain od Gun´n´Roses. Je dan  podoben dnevu, ko sem prvič slišala za IAESTE. No, ne ravno slišala, ampak zagledala modro bel plakat, ki je nagovarjal študente vseh naravoslovno tehničnih fakultet, da se udeležimo predstavitve izkušenj študentov, ki so že bili na praksi v tujini. Po sekundi premisleka, pregledu planerja in ugotovitvi, da imam tisti dan čas, se odločim, da se odzovem na vabilo.

Nabito polna predavalnica, prižgan projektor, pred zeleno tablo pa skupina nasmejanih in energičnih ljudi. Da, dobili so mojo pozornost. Z navdušenostjo in nekakšno srečo so nam pripovedovali o izkušnjah, ki so jih pridobili na praksah. Po dobri uri so nas povabili na sestanek društva, katero je imelo v tistem času sedež na Kersnikovi.

Pridružim se jim na sestanku, kjer izvem, da bo kmalu potekal motivacijski vikend. Super priložnost! Rada spoznavam nove ljudi in obožujem dogodivščine.

Od petka do nedelje sem izvedela marsikaj novega. Od tega, da je društvo IAESTE neprofitna organizacija za mednarodne prakse in da deluje po skoraj 90ih državah po svetu. Študentom ponuja možnost pridobivanja praktičnih izkušenj v tujini, podjetjem pa začasno zaposlitev tujih študentov. Odlično, torej plačana praksa v tujini. Stvar me je vedno bolj zanimala.

Naslednji meseci so minevali s svetlobno hitrostjo. Imeli smo visoke cilje in ogromno energije. Zadišalo je po pomladi in v elektronski predal sem prejela sporočilo iz Nemčije, da sem sprejeta na prakso. Hura!

In to namreč na prakso na Univerzo Leibniz v Hannovru. Med iskanjem najcenejših letalskih kart, sem ugotovila, da imajo najugodnejši leti med Ljubljano in Hannovrom postanek v Istanbulu. To milijonsko mesto ima v vsem tistem neredu in hrupu v zraku nekaj mističnega, zato sem se odločila, da tam preživim 5 toplih dni, preden se odpravim na sever.

Imela sem srečo. Oziroma nesrečo. Iz Istanbula sem se odpravila, ko so se na Taksim zlivale množice protestnikov,  agresiven solzivec je silil v priprte oči vseh nas, policaji so v celotni bojni opremi stopali proti nasprotnikom vlade.  V  želodcu sem čutila strah,  želela sem zbežati, po drugi strani pa sem se želela pridružiti močni množici. Bilo je nekaj mikavnega.  Nekaj, kar še danes težko opišem. Vendar sem vstopila na avtobus, ki me je pripeljal na letališče.

S prvim dnem junija 2013, sem že bila v svojem novem začasnem apartmaju v študentskem naselju. Na Institutu, katerega smo imenovali kar WAWI (Institut für Wasserwirtschaft, Hydrologie und landwirtschaftlichen Wasserbau) sem spoznala Ano, mentorico iz Argentine, ki mi je bila vse tri mesece na voljo za vprašanja, pomoč in sodelovanje. Bila je mlada, preprosta in vesela. Ob srkanju svojega mate čaja iz travnato zelene bučke, mi je razlagala o zloglasnih poplavah v severni Nemčiji, ki so se ravno z mojim prihodom umirile. 

Slika 1: Eden izmed mnogih preplavljenih
rečnih kanalov na dan prihoda

Slika 2: Istanbulski protest se je čutil tudi v Hannovru

Prvi teden sem raziskovala literaturo o poplavnih valovih, infiltracijo padavin, vplivom intenzitete padavin, različnih modelih,… Naslednje tedne pa sem s pomočjo programa R obdelovala in primerjala padavinske podatke za različna področja v Spodnji Saški regiji, iskala najprimernejše funkcije, ki bi opisale povezavo med različnimi merilnimi postajami. Poleg dela za računalnikom, sem se odpravila s tujimi študenti na dve ekskurziji: pogledat največjo ribjo stezo v Evropi ter obiskat okoliške vodarne. Vodarna, ki skrbi za oskrbo z vodo za več kot polovico Hannovra (700. 000 prebivalcev),  95% časa obratovanja ne uporablja dezinfekcije. Vodo črpajo iz podtalnice z vertikalnimi in vodoravnimi vrtinami, do tja pa pronica voda tako dolgo, da je samočistilna stopnja le te zelo visoka. Območja nad črpališči imajo posebne predpise, kmetje dobivajo visoke subvencije za zmanjšano in časovno opredeljeno uporabo gnojil, inšpektorji jih redno nadzirajo  in voda je tako čista, da na vodarni uporabljajo dezinfekcijo samo v času čiščenja vrtin.

Slika 3: Razgled z delovnega mesta

Slika 4: Opazovanje širjenja onesnaženja na modelu

Slika 5: Naravni talni izvir v bližini Göttingema

Slika 6: Največja ribja steza v Evropi

Ob narodnostno raznolikem in mladem timu, so mi 8 urni delavniki hitro minevali. S sodelavci, ki so bili iz Bocvane, Etiopije, Nepala, Argentine, Pakistana, Irana, ZDA, Avstralije,..smo si ob sončnih poletnih delavnikih med pavzo za kosilo  naredili ˝piknik˝ ob bližnjem jezeru. Ob popoldnevih smo se družili v parkih, bazenih,zvečer smo hodili na koncerte, v kino in na plesišča.

Zdelo se mi je, da sem se komaj dobro navadila na drugačno življenje in prišel je zadnji dan prakse… Sedela sem pred računalnikom, strmela čez okno, razgled nad mestom, ki mi je bil sprva tako hladen in tuj, sedaj pa tako ljubek in prijeten, je bil fantastičen. V grlu sem imela cmok in solzne oči. Želela sem si ostati, vendar me je v Sloveniji čakal nov projekt, novi ljudje. Vstala sem, se poslovila, obrisala solze težkega slovesa, v tišini vrnila ključ od WAWIja in odšla naprej po pisani poti življenja.

Slika 7: ˝Vodarji in gradbeniki˝ po nepalski večerji

Slika 8: IAESTE vikend v Hamburgu

Danes sem še vedno v društvu IAESTE. In še veliko bolj aktivna, kot sem bila pred prakso. Društvo mi daje ogromno neformalnega znanja in izkušenj, hkrati pa sem tako hvaležna za tisti dan, ko sem prvič slišala za njih, da želim informacijo o super priložnosti razširiti med vse vas. Pridite! Običajno se dobimo vsak torek ob 19. uri na Strojni fakulteti. Več informacij lahko dobite tudi na naši spletni strani, Facebooku ali preko spletne pošte.

Polona Piltaver

polona.piltaver@iaeste.si

www.iaeste.si

https://www.facebook.com/iaeste.slovenia.lcljubljana

https://www.facebook.com/Iaeste.Slovenia

Slika 9: Sobotni bolšji sejem, kjer sem si v prvih dneh nakupila posodo in jedilni pribor

Slika 10: Večkrat so delili tudi brezplačen sladoled

Slika 11: Na vrhu mestne hiše, kamor te pripelje edino poševno dvigalno na svetu.

Slika 12: V mestu je jezero, okrog katerega se odvija enomesečni poletni festival, okrog jezera je speljana pot za rolarje in kolesarje, lahko pa se tudi kopaš ali jadraš.

Slika 13: IAESTE praktikanti: Majid iz Irana, Polona iz Slovenije, Magda iz Poljske in Mohamed iz Egipta

VABILO NA OBISK INSTITUTA JOŽEFA STEFANA V LJUBLJANI

Društvo študentov vodarstva vas vabi na obisk Instituta Jožefa Stefana v Ljubljani, ki bo v soboto 29, 3. 2014.

Dobimo se ob 8.50 na avtobusni postaji mestnega avtobusa pri Fakulteti za matematiko in fiziko na Jadranski (Avtobus št. 1).

Ogledali si bomo naslednje oddelke:

-  Raziskave sodobnih materialov (http://www-k9.ijs.si/),
- Odprti sistemi in mreže (http://www.e5.ijs.si/sl/),
- Avtomatika, biokibernetika in robotika (http://abr.ijs.si/),
- Znanosti o okolju (http://www.environment.si/domov/),
- Računalniški sistemi,
- Umetna inteligenca.

Prijave zbiramo na dsv.fgg@gmail.com do četrtka 27.3. 2014.

Število mest je omejeno.

33. Goljevščkov spominski dan

VABLJENI na 33. Goljevščkov spominski dan,

ki bo v četrtek, 6. marca 2014, s pričetkom ob 9. uri v predavalnici H10 (pritličje) na Oddelku za okoljsko gradbeništvo UL FGG, Ljubljana, Hajdrihova 28.

Na spominskem dnevu bodo tako kot vsako leto potekale predstavitve prispevkov vodarske stroke.  Na njem bodo sodelovali tudi nekateri profesorji in katedre fakultete za gradbeništvo in geodezijo.

Preletite program, mogoče bi vas teme prispevkov utegnile zanimati:

USTVARI PRIHODNOST!

V mesecu marcu se bo dogajalo! Člani študentske organizacije IAESTE organiziramo brezplačen dogodek IaesteTECH (iTECH), ki bo povezal študente različnih smeri in ponudil koristna obštudijska znanja.

IAESTE je mednarodna organizacija, ki ima svoje člane v več kot 85 državah. Študentom naravoslovnih in tehničnih smeri ponuja možnost pridobivanja praktičnih izkušenj v tujini, ki prinesejo mnogo pozitivnega, tako na karierni kot na osebnostni ravni posameznika. Člani se udejstvujemo tudi v domačem okolju in letos drugič zapored prirejamo iTECH.

Projekt je razdeljen na štiri tematske sklope:

·         Bioznanost (3.3.-6.3.)

·         Inženirstvo (10.3.-13.3.)

·         Tehnologija (17.3.-20.3.)

·         Podjetništvo (24.3.-27.3.)

Vsakemu sklopu bo posvečen en teden, znotraj katerega se bodo zvrstila številna brezplačna predavanja in delavnice. Teme predavanj bodo predstavljene zelo na splošno in tako namenjene študentom različnih strok. Posamezno predavanje bo trajalo pol ure, za radovedneže pa sledi še dodatnih petnajst minut diskusije. Projekt se bo zaključil s tretjim srečanjem alumni članov društva IAESTE.

Organizatorji smo se potrudili, da v projekt vključimo najbolj aktualne teme ter energične predavatelje iz akademskih krogov in gospodarstva, ki vas bodo za svoje področje navdušili. Monotono vsekakor ne bo.

Lepo vabljeni.

Upam, da se vidimo v čim večjem številu in skupaj ustvarimo prihodnost!

Za dodatne informacije se obrnite na sledečih povezavah:

-Facebook stran: https://www.facebook.com/ITECH.IAESTE

-IAESTE spletna stran: http://iaeste.si/
-S klikom na posamezni tematski sklop zgoraj

Informativni dnevi na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo

Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani vabi na informativne dneve, ki bodo potekali v petek 14.2. in v soboto 15.2. 

Poleg predstavitve drugih prvostopenjskih študijskih programov na fakulteti bo za nadebudne bodoče vodarje in okoljske gradbenike potekala predstavitev programa prve bolonjske stopnje: Vodarstvo in okoljsko inženirstvo. 

Na informativnih dnevih bomo z vami tudi člani DŠV-ja.

Vabljeni bodoči vodarji!

Predstavitev ERASMUS+ programa in mednarodnih izmenjav na FGG

Za vse tiste, ki se zanimate za študijsko izmenjavo ali prakso v tujini: v sredo, 15.1.2014 ob 12. uri bo v svečani dvorani v 2. nadstropju Fakultete za gradbeništvo in geodezijo potekala predstavitev ERASMUS+ programa in mednarodnih izmenjav.

Več informacij na spletni strani FGG: Predstavitev ERASMUS+ programa in mednarodnih izmenjav na FGG

Predavanje izr. prof. dr. Vlada Malačiča iz Morske biološke postaje Piran

Naslov predavanja: Fizikalna oceanografija obalnih voda na MBP-NIB

Vsebina predavanja: 

Ker med predavanji na fakulteti o morju slišimo zelo malo, smo se člani DŠV odločili, da medse povabimo izr. prof. dr. Vlada Malačiča, fizika in oceanografa, ki je hkrati tudi vodja Morske biološke postaje Piran, ki deluje pod okriljem Nacionalnega inštituta za biologijo.

Našemu vabilu se je odzval in pripravil zanimivo, energično ter navdušujoče predavanje na temo plimovanja v Jadranskem morju in Tržaškem zalivu, resuspenzije sedimenta ter topografske kontrole od vetra gnane cirkulacije morja v široko odprtih zalivih, kot sta Koprski in Piranski zaliv. 

izr.prof.dr. Vlado Malačič

V veliko veselje nam je, da so strokovnjaki pripravljeni deliti svoje znanje in strokovna dognanja s študenti, saj se le na ta način izkušnje lahko prenesejo iz generacije v generacijo, kar omogoča mladim inženirjem, da nadgradimo spoznanja naših 'prednikov' in tako doniramo svoj prispevek k stroki.

Obisk predavanja je bil velik

Tanja Tofil